Ne dogaja se prav pogosto, da katero od vodilnih slovenskih teniških igralk lahko spremljamo na turnirju v domovini. Kaja Juvan, povratnica po enoletni tekmovalni odsotnosti, pa je tokrat igrala kar dva tedna zapored na slovenskem severovzhodu, najprej v Mariboru in nato prejšnji teden v Murski Soboti, kjer se je po treh zmagah uvrstila v polfinale, tam pa je bila od nje boljša Tereza Valentova, učenka priznane češke teniške šole. Pred Kajo je zdaj odštevanje do prihajajočega reprezentančnega izziva, od 8. do 12. aprila, na turnirju pokala Billie Jean King v Vilniusu.
Kaja, kako se počutite v teh dneh?
Telesno smo se v ekipi res dobro pripravili, kar opažam na igrišču in ob njem. Res pa je, da potrebujem še nekaj tekmovalne kondicije, se pa iz nastopa v nastop počutim bolje.
Igrali pa ste kar dva tedna zapored doma, to se redko zgodi …
Super je, da imamo dva turnirja zapored v Sloveniji, če k temu na tej ravni dodamo še Koper, je to res sijajno. In še povrh je zame zdaj turnir ravni W75 glede na mojo raven tekmovalne pripravljenosti po daljši odsotnosti prav idealen. Vesela sem, da lahko igram dva tedna v Sloveniji. Morda je še bolje, da ni ta turnir zdaj v Ljubljani, ker bi bilo zame v tem primeru že preveč adrenalina. So pa ob meni tu ljudje, ki me imajo radi in me podpirajo, kar mi veliko pomeni.
Kakšen pa je ta pomladni načrt, kako ste se lotili te tekmovalne vrnitve?
Prvi del smo z ekipo že opravili. Najprej sem šla na turnir z oznako 35, nato sem nastopila na Poljskem, kjer je šlo podobno kot prejšnji teden v Mariboru in zdaj v Murski Soboti za turnir W75. Igrala sem v Indian Wellsu, kar je bil imeniten temelj s trdo podlago prav za ta omenjena turnirja pri nas. Če ne bi bilo tega skoka v ZDA, bi se verjetno tako kot Tamara Zidanšek in Veronika Erjavec odločila za turnir na pesku v Antalyji. Igrala bom, kot sem napovedala, v Litvi za reprezentanco, sledita dva tedna peščenih priprav in nato turnirji na tej podlagi, vključno s kvalifikacijami na Roland-Garrosu.
Ste se privadili na trdo podlago?
Malo smo tudi menjavali, ker si še nismo bili na jasnem, na kakšni podlagi bomo začeli sezono, a zdaj čutim, da sem se na igrišča s trdo podlago že lepo privadila, postajajo mi vse bolj všeč. Jasno, v Sloveniji smo odraščali na peščenih igriščih in ta so večini pri nas še vedno najljubša, vsaj pri meni pa ni več težav glede omenjene trde podlage. Predvsem mi pomaga pri servisu in vračanju žogic, raje pa imam, če je malce počasnejša podlaga, da lahko uporabim več ustvarjalnosti.
Kako gledate na sodelovanje s trenerjema Nikom Razborškom in Miranom Kotnikom, strokovnjakom za telesno pripravo?
Nik je bil igralec, ne zapleta pri treningu, dobro sva se ujela. Vesela sem, da sta me počakala po tej moji dolgi tekmovalni odsotnosti. Vse skupaj nas je še bolj povezalo, ni bilo ničesar na silo, postopoma sem se vračala na igrišče in lahko sem jima le hvaležna, saj bi bilo brez njune pomoči težje.
Kako pa gledajo na vrnitev domači in prijatelji?
Za njih sem predvsem Kaja, na tenis pa gledajo kot moj poklic. Spodbujajo me pri mojih odločitvah in razmišljanju. Seveda sem se z vsemi pogovarjala o vrnitvi, največ mi je pomenilo to zaupanje, da so mi dali proste roke glede premora. Tisti, ki se poskušajo na silo vrniti, imajo ponavadi na igrišču potem več težav.
Kako pa je bilo glede te vaše vrnitve?
Ni bilo čez noč, pogovarjala sem se o tem s strokovnjaki, tudi z mojo psihologinjo iz Madrida. Razdelila sem si leto na šest tednov, takrat sem vedno znova potegnila črto in videla, kako mi kaže. Seveda sem si želela vrnitev čimprej, se ozirala po največjih turnirjih, obenem pa si bila na jasnem, da potrebujem dva meseca temeljite priprave, preden se vrnem k tekmovalnemu kolesju. Tako je bilo sredi januarja za odprto prvenstvo Avstralije vendarle prezgodaj, zavedala sem se, da moram začeti s turnirji nižje ravni.
Pa vas je spremljala na igrišču živčnost zavoljo tako dolge odsotnosti?
Štartala sem v Glasgowu, tam sem občutila še nekaj živčnosti, na mojem naslednjem turnirju na Poljskem sem se počutila že precej bolje.
Tudi vaša dobra prijateljica Neža Klančar, ki je zablestela ob uvrstitvi v plavalni olimpijski finale, se je nato odločila za daljši tekmovalni premor …
Drži, res pa je, da v določenih športnih panogah, in plavanje je zagotovo med njimi, olimpijske igre predstavljajo vrh štiriletnega obdobja, po njem se številni športniki odločijo za daljši tekmovalni oddih. Pri tenisu je drugače. Sezona je dolga, imamo že štiri turnirje za grand slam, pa še kopico drugih tekmovalnih izzivov. Seveda je lepo predstavljati domovino na olimpijskih igrah tudi v tenisu, toda enako močni turnirji, kot je olimpijski, so raztegnjeni prek celega leta.
Bliža pa se zdaj turnir v Vilniusu za pokal Billie Jean King (BJK). Vračate se k reprezentanci, katere del ste bili tudi, ko vas ni bilo na igrišču. Tako kot nazadnje novembra lani v Velenju ali pred lanskim aprilskim odhodom deklet v Bratislavo – kakšna so pričakovanja zdaj, ko boste predstavljali udarno moč slovenske ekipe?
Res je, vedno sem rada igrala za reprezentanco, takšna tekma v tem ekipnem tekmovanju mi ponudi prav poseben teden. Seveda je lepo zmagovati, toda še bolj od izida je zame pomemben ta ekipni duh. Dekleta smo res povezana in želim si, da bi se vse skupaj predstavile v lepi luči. Žal z nami tokrat ne bo Tamare in Veronike, a vseeno verjamem, da smo ob tej pripadnosti ekipi lahko tudi v zdesetkani postavi uspešni.
Ne bo pa ob igrišču več zveznega kapetana Andreja Kraševca, ki je bil za vas izjemen motivator, vodil je ekipo prek zelo visokih ovir, pred kratkim pa se je po desetih letih odločil za odhod, kako gledate na to?
Tudi z njim sva se pogovarjala o vsem tem. Spominjala sva se številnih trenutkov, bilo je nekaj res odmevnih zmag. Ko sem že večkrat igrala za izbrano vrsto, sem ga tudi bolje spoznala. Velika zahvala mu gre za vse izjemne dosežke. Vzdušje pri reprezentanci je ključno za uspeh, super mi je, da vsa dekleta, s katerimi bom zdaj v Litvi, dobro poznam.
Koliko pa poznate Iztoka Kukca, zdaj Kraševčevega naslednika, ki bo vodil ekipo v Vilniusu, videli smo ga tudi v Murski Soboti?
Ne poznam ga še tako dobro, sva se pa v zadnjih dneh večkrat pogovarjala. Upam, da se bomo dobro ujeli ter da bomo uspešne tako igralke kot naš spremljevalni štab. Pri slednjem bi reprezentantke spet rade videle Blaža Kavčiča: tako Tamara kot tudi Veronika in jaz ga dobro poznamo, pomagal nam je na poti do tistega podviga v Sevilli (Slovenija se je senzacionalno uvrstila med štiri najboljše na finalnem turnirju BJK, o. p.). Kmalu bo objavljen razpis, lepo bi bilo, ko bi se vrnil, pa bi lahko dolgoročno zastavili delo.
Tudi pri domači krovni teniški zvezi so zdaj spremembe – novi predsednik je Damjan Kralj, direktorica pa Tea Starc – kako kot zdaj že izkušena teniška igralka gledate na to?
Na zvezi nimamo prav veliko ljudi, so pa tisti navzoči učinkoviti. Kolikor opažam, so zelo delovni, dobro se razumejo z igralci in zdi se mi, da dolgoročno postavljajo dober sistem. Lahko sem jim le hvaležna za vse klice in podporo v zadnjem času. Tega je bilo nekoč manj, čeprav moram poudariti, da me je Tea tudi prej večkrat poklicala in spodbujala. Zdaj smo dekleta dejansko aktivno vključena v naš tenis. Smer je prava, kako pa bo, bo pokazal čas.
Kako ste sicer preživeli to leto brez tenisa?
Veliko sem delala na sebi, za dobro počutje. Želela sem si videti tudi življenje zunaj tenisa, si oblikovati vsaj neko prvo predstavo, kako bo nekoč, ko bo napočil čas moje športne upokojitve. Po človeški plati sem veliko naredila zase.
Lahko bolj podrobno obrazložite?
Seveda sem si želela, da bi stalno igrala, toda telo mi je sporočilo, da potrebujem oddih. Ta povezava med telesom in razmišljanjem je zelo pomembna. Včasih pač ni vse tako, kot si zamislimo, to pa je pomembno tudi za tenis. Tisti, ki sebe pozna, lahko dobro igra. In ni vedno enako. So določeni dnevi, ko ti gre vse po načrtih, napoči pa tudi takšen dan, ki bi ga najraje pozabil. Tako kot v življenju je tudi na igrišču.
Verjetno ste si v tem letu izboljšali tudi vašo španščino glede na sodelovanje s klubom v Barceloni in psihologinjo v Madridu?
Nedvomno. Zdaj lahko že govorim špansko, razumem večinoma vse, moti me le, če domačini govorijo pretirano hitro.
Nadaljujete študij psihologije?
Nadaljujem, včasih mi gre malo bolje, kakšen dan bolj počasi, študiju ob tenisu namenjam precej pozornosti. Želim si, da bi dokončala najpozneje do svojega 30. leta. Drugače pa sem res v zadnjem letu pozornost namenjala družini. Ob tem menim, da je edina reč, ki jo zmanjkuje, čas. In ko nekoga izgubiš, se tega še bolj zavedaš. Več kot v preteklosti sem bila z mami, babi, bratom, tudi kužkom. In moram poudariti, da je zelo pomembno, da ti je všeč to, kar delaš, torej v mojem primeru tenis. A obenem so še pomembnejši ljudje, ki te obkrožajo, v kakšnem okolju se nahajaš.
Pa ste podrobno spremljali tenis v vsem tem letu, ko vas ni bilo na igrišču?
Uf, zelo sem ga spremljala. Včasih kar preveč, tako da sem se morala že kar malo ustaviti. Tudi olimpijske igre sem lani spremljala od jutra do mraka, pri nas doma je pač na TV stalno šport. Zdaj gledam manj tenisa, ker ga pač igram in je moj urnik drugačen, vem pa, kaj se dogaja, brez skrbi.
Avtor: Siniša Urošević, novinar Dela