Žiga Šeško na novinarski konferenci po slavju v Melbournu. (Foto: Vid Ponikvar / Sportida)
Minister Han je ob srečanju z mladim šampionom poudaril: “Imam ta privilegij, da sem lahko ta trenutek minister in da lahko to, kar vi delate, na nek način vidim od blizu. Vesel sem, da je Žiga iz Hrastnika. Priimek Šeško je trenutno eden izmed najbolj prepoznavnih priimkov v slovenskem športu – eden je Radečan, drugi Hrastničan. Vesel sem tudi, da se mladi zgledujejo po vas. Držimo pesti tudi v prihodnje in iskrena hvala za vse, kar ste naredili za Slovenijo.” Ponosa pa ni uspel skriti niti predsednik Tenis Slovenije mag. Damjan Kralj: “Lahko rečem, da smo neizmerno ponosni in presrečni. Ko so me vprašali, ali bi lahko podal izjavo že čez vikend ali v nedeljo, sem seveda takoj priletel kot raketa – z velikim veseljem in ponosom. Lepo je videti tri zmagovalce skupaj; pozdravljeni tudi Mima Jaušovec in Katarina Srebotnik. Všeč mi je tvoja samozavest. Način, kako si odigral ključne točke, je bil, kot da imaš kilometrino Rogerja Federerja, čeprav vem, da imaš raje Nadala. Izjemno smo ponosni, da si postavil nove mejnike. Držimo pesti za naprej.” O uspehu 17-letnega Hrastničana je spregovorila tudi Tea Starc, direktorica Tenis Slovenije: “Žiga nas je z izjemno zmago na mladinskem odprtem prvenstvu Avstralije vse skupaj resnično razveselil. Ne gre le za vrhunski športni dosežek, ampak tudi za način, kako se predstavlja – s spoštovanjem, umirjenostjo in zrelostjo, ki presega njegova leta. Prav s takim obnašanjem je lahko pravi vzor mladim teniškim igralcem in igralkam. Verjamem in si želim, da bo tudi zaradi Žigovega uspeha zanimanje za tenis še večje in da bomo v prihodnjih letih v teniških šolah po Sloveniji beležili še višji vpis. Takšni dosežki dajejo mladim dodatno motivacijo in sanje, da je tudi iz Slovenije mogoče priti na sam svetovni vrh.”
Šeška sta pozdravili tudi Mima Jaušovec in Katarina Srebotnik, nekdanji zmagovalki mladinskih turnirjev za grand slam. Mima Jaušovec je bila uspešna na Roland Garrosu in Wimbledonu, ki ju je osvojila v letih 1973 in 1974. “Ko je premagal enega nosilca, smo rekli: super, smo zadovoljni. Potem še naslednjega, pa polfinale. A zmagati na turnirju za grand slam in dvigniti tisti pokal – to je nekaj izjemnega. To jasno kaže na tvojo mentalno stabilnost. Najbolj pa mi je všeč, ko gledam tvoje tekme: imaš mehko roko, teniško inteligenco in napadalno igro. To je tisto, kar gledam in občudujem,” je nagovorila Šeška legendarna Mima, Srebotnikova, ki je leta 1998 slavila zmago v konkurenci deklet v Wimbledonu, pa je dodala: “Težko je sploh še kaj dodati, saj so sogovorniki pred mano povedali že skoraj vse. Gre za res izjemen uspeh. Po mojem se še niti ne zavedaš, kaj vse si dosegel. To se vidi že po tvojem nasmehu – mislim, da bo trajal še kakšen teden in ga bo težko izbrisati. To je fantastičen uspeh in velika popotnica za naprej. Če povem še realne številke: v Sloveniji smo le trije, ki nam je uspelo osvojiti posamični grand slam. To jasno kaže, kako izjemen in redek je ta dosežek ter da nikakor ni samoumeven. Zato res uživaj v tem trenutku. Želim ti, da bi ta uspeh dolgo trajal in da bi imel odličen prehod v člansko kariero.”
Žiga Šeško v družbi predsednika in direktorice TS ter Katarine Srebotnik, Mime Jaušovec in ministra Matjaža Hana. (Foto: Vid Ponikvar / Sportida)
Intervju z Žigo Šeškom:
Žiga, končno ste doma. Kje je bil ta pokal, na katerem je vgravirano tudi vaše ime, ko ste leteli iz Melbourna v Slovenijo?
Pokal je bil v nahrbtniku, skrbno zapakiran. Ves čas sem imel vse pod kontrolo in nisem spustil očesa z njega – da se ne bi kaj zgodilo.
Kaj se je dogajalo po zmagi, potem ko ste prejeli pokal? Kako poteka ta ceremonija? Ste morda srečali tudi kakšna velika imena?
Po tekmi je bilo na igrišču še kar nekaj časa namenjenega fotografiranju. Tam je tudi tisti glavni pokal, ki ostane v Melbournu – na njem so vgravirana imena vseh prvakov, mislim da od leta 1920 naprej. Vsa ta znana imena so tam, dodali pa so tudi moje ime, kar sem videl še na lastne oči. Najprej je bilo fotografiranje na igrišču, potem sem šel v medijski prostor, kjer sem imel novinarsko konferenco in intervjuje. Sledilo je še portretno fotografiranje s pokalom, nato garderoba, preoblačenje, regeneracija … Prvič v življenju sem moral opraviti tudi doping test, kar je bila nova izkušnja, ampak je šlo vse gladko. Pred odhodom sem srečal tudi člane trenerskega štaba Novaka Đokovića, ki so mi čestitali. To mi je res veliko pomenilo in so bili zelo lepi občutki.
Kako ste se počutili, ko ste videli svoje ime na pokalu ob vseh teh legendah?
To je nekaj, o čemer sanja vsak otrok. Da imaš svoje ime zapisano na grand slam pokalu, ob vseh teh velikanih tenisa … To je res nekaj posebnega. Res je, da mi v roke dajo manjši pokal z mojim imenom, medtem ko veliki ostane tam, ampak ko vidiš vsa ta imena legend – in tudi tistih, ki bodo morda šele postali legende – in je zraven tvoje ime, je to občutek, ki ga težko opišeš.
Na novinarski konferenci se je zbralo veliko število predstavnikov sedme sile. (Foto: Vid Ponikvar / Sportida)
Kako danes gledate na pot od prvega do zadnjega kola na turnirju? Kaj je bila vaša prednost pred konkurenco?
Najbolj ponosen sem na mentalni del. Ves turnir sem bil zelo zbran in fokusiran. Vsak dan, vsako kolo. Zelo malo sem uporabljal telefon, skušal sem se osredotočiti samo na tenis, varčevati z energijo in ostati miren. Teniško sem začel solidno, za prvi dvoboj v Avstraliji povsem solidno. Nato se je moja igra stopnjevala iz kola v kolo. V zadnjih dveh nizih finala sem pokazal svoj najboljši tenis na turnirju, tudi polfinale sem odigral zelo dobro. Vsa kola so bila zahtevna, a veliko mi je pomagal servis. Igrišča so bila letos zelo hitra – pričakoval sem počasnejša – in dober servis je naredil razliko. Pa seveda osredotočenost.
Omenili ste osredotočenost in omejeno uporabo telefona. Kako ostajate v trenutku in se ne obremenjujete z okolico in pritiskom?
Skušam igrati sproščeno, tekmo po tekmo. Vem, da svoj najboljši tenis pokažem takrat, ko uživam na igrišču in se zabavam. V dvoboju si poskušam dopovedati, da je rezultat vedno 0:0 ali 1:1, da ni nekega posebnega, odločilnega trenutka, in da moram igrati čim bolj sproščeno. Izven igrišča sem dobil ogromno sporočil in čestitk, ampak se nisem želel preveč obremenjevati s tem, ker turnir še ni bil končan. Po finalu sem se lotil odgovarjanja in bom odgovoril vsem.
Je bil kakšen poseben trenutek zunaj igrišča, morda srečanje, o katerem ste sanjali kot otrok?
Organizacija teh turnirjev je res na povsem drugem nivoju. Na začetku smo bili mladinci ločeni od profesionalcev, od četrtfinala naprej pa so nas prestavili zraven njih. Pod Rod Laver areno. Garderobe so sicer ostale ločene, ampak igralce sem srečeval praktično na vsakem koraku, tudi jedli smo skupaj. Takrat se je vse skupaj (zabava) res začelo. Na dnevni ravni sem videval Alcaraza, Sinnerja, Đokovića … Videti, kako ti igralci živijo, trenirajo in preživljajo čas, je zelo poučno. Od njih se lahko ogromno naučiš in to mi pomeni veliko.
Kako pomemben je zate še mladinski del kariere? Te čakajo še ostali trije veliki turnirji?
Definitivno bi rad igral še Roland Garros in Wimbledon. V Parizu še nisem igral mladinskega turnirja, lani tam nisem nastopil, tako da bi to zelo rad doživel. Wimbledon pa mi je bil lani res nekaj posebnega – igranje na travi mi zelo ustreza, tradicija turnirja je izjemna. Seveda se bomo o vsem skupaj dogovorili s trenerji in naredili načrt, potem pa bomo videli, kaj sledi.
Pred tem pa vas čaka ekipno tekmovanje v Velenju. Se že veselite?
Zelo. V Velenju sem že igral v mlajših kategorijah, sicer pa v zadnjem času nisem bil pogosto tam. Zelo se veselim ekipnega vzdušja. Rad imam ekipna tekmovanja – že lani, ko smo igrali proti Urugvaju v Ljubljani, sem cel teden res užival. Tudi na mladinskih ekipnih tekmovanjih sem vedno užival. Ta energija mi zelo ustreza in se je res veselim.
Fotografije novinarske konference si lahko ogledate na spletni strani TS.