Aljaž, kje ste kaj v tej dneh, kako ste, kako vam poteka vsakdan?
Precej sem na teniških igriščih in lahko si predstavljate, da me je prav v zadnjih dneh opeklo tudi sonce. Pomagam mladim igralcem, potujem pa precej manj kot pred leti.
Saj ste bili med teniško kariero nenehno na poti, kajne?
Natanko tako. Zato potovanj zdaj res ne pogrešam. Sem pa res skoraj dnevno na igriščih z mladimi igralci. Ob koncu tedna sem bolj kot ne prost.
Pa igrate še zase, takole rekreativno tenis?
Pomerim se z mlajšimi na igrišču in uživam takrat, ko se pri tenisu trudijo, ko igrajo na vso moč. Rad se pogovarjam s teniškimi igralci, tudi drugimi športniki, jim kaj svetujem, če to seveda lahko pomaga.
Nazadnje smo vas videli igrati na turnirju ATP v Umagu, julija 2022, po tistem dvoboju z Lorenzom Musettijem (2:6, 6:3, 1:6) ste pravzaprav sklenili svojo pot profesionalnega teniškega igralca – kako zdaj s časovne razdalje treh let gledate na to odločitev?
Mentalno se nisem več počutil dovolj močnega. Pa četudi je obenem res, da v tistem zadnjem letu sploh nisem več zares treniral, a sem se vseeno uvrstil v 3. kolo Roland-Garrosa in se od Pariza poslovil po porazu z Novakom Đokovićem … Iskreno me je okužba s koronavirusom, ki sem jo staknil v Hamburgu, in sem zato moral biti več dni zaprt v sobi, mentalno precej izmučila, zato sem si pozneje dejal: »Dovolj je.«
Telesno pa ste ohranjali pripravljenost?
Drži, eno leto prej sem resno treniral in to se mi je poznalo tudi v tej omenjeni zadnji sezoni, ko sem brez redne vadbe nastopil na desetih turnirjih. In na teh me je spremljal le fizioterapevt Blaž. Takrat sem se boril tudi z bolečino rame, prejel tudi kakšno injekcijo in se nato res odločil, da potegnem črto pod športno pot.
V kakšnem spominu pa vam je ostal tisti zadnji Umag, ko sta se tam predstavila tudi Jannik Sinner in Carlos Alcaraz, zdaj najboljša teniška igralca na svetu?
Že ta dvoboj z Musettijem je bil poseben. S Sinnerjem sva nekajkrat igrala, Alcaraz je malce pozneje prišel. Slednjega zelo rad gledam, bolj spreminja tempo v igri kot njegov veliki tekmec. Sinnerjevi udarci pa so bolj čisti in jasno, da jih je nesmiselno spreminjati, če so uspešni.
V kolikšni meri pa je za tenis pomembno, da ima takšna asa, kot sta zdaj omenjena igralca, potem ko smo večkrat slišali, da po upokojenih Rogerju Federerju, Rafaelu Nadalu in morda v naslednjem letu tudi Novaku Đokoviću ne bo več zvezdnikov te ravni?
Ti trije so bili toliko boljši od konkurence, da so privabljali res izjemno pozornost. Tako je bil tudi tenis blizu širši javnosti. Đoković še naprej vidno opozarja nase v tekmovalni karavani, res pa je, da po hitrosti ne more več loviti Sinnerja in Alcaraza. Pred enim mesecem je praznoval 38. rojstni dan in ker je zdaj že starejši od novega roda tekmecev, skrajšuje točke – pa ne gre zato, da ne bi hotel igrati kot nekoč, preprosto telesno nima več takšne moči. Toda še vedno je izjemen športnik, zelo konkurenčen v boju za vrh in zadnji iz omenjene trojice, ki je res prinesla veliko dobrega tenisu.
Kaj pa slovenska moška teniška scena? Prihajate namreč iz generacije, ki je močno postavila naš tenis na mednarodni zemljevid, zdaj pa ni nikogar niti blizu najboljših 200 na lestvici ATP. Nekoč ste bili vodilni slovenski igralci med najboljših 100 na svetu …
Tudi ko sem sam igral, sem večkrat povedal, da doma pogrešamo infrastrukturo. Imamo dovolj strokovnega kadra, ki bi lahko pripeljal mlade igralce višje, kot so zdaj. Ne nazadnje pa sem tudi zato prej sklenil svojo športno pot, kot bi jo sicer, ker sem proti koncu vztrajal v Sloveniji, a obenem tudi spoznaval, da razmere za vrhunski tenis niso brezhibne. Poglejte, igrišče sem imel nekje, fizioterapijo daleč proč, kondicijsko vadbo spet v povsem drugo smer. Na dan sem zapravil po dve uri in več v avtomobilu in ko se ti to kopiči leta in leta, izginjata volja in zbranost. Živel sem na tujem, bil v Angliji, imel možnost za selitev v Španijo, a ker mi je v Sloveniji tako všeč, sem glede tenisa izbral slabše poglavje.
Najbrž razmišljate o nacionalnem teniškem centru?
Lahko je to nacionalni center, lahko je to kako drugače organizirano. Toda pomembno bi bilo, da bi najboljši in najbolj obetavni igralci vadili med seboj. Le iz ustrezne selekcije lahko dobiš kakovost. Res pa je, da je presledek med Blažem Rolo, rojenim leta 1990, in naslednjimi igralci že zelo velik. Žal res nimamo nikogar, ki bi bil, kot ste omenili, vsaj blizu 200. mesta na svetu. V petnajstih letih, recimo do Bora Artnaka, nisem videl nikogar, ki bi bil vsaj delno na ravni omenjenih. Obenem moramo vedeti, da je tenis v temelju draga športna panoga in si je mnogi ne morejo privoščiti. Žalostno pa je tudi, ko vidiš, da pogosto nekateri ne pokažejo zavzetosti. Res mi ne gre v račun, da grem na igrišče z nekom, pred katerim je napovedana teniška prihodnost, pa jaz pokažem več želje po dobri in natančni potezi kot on … Marsikoga sem že spoznal in videl tudi krivdo staršev – že pri njih se začne odnos do treninga in športa.
Lahko bolj podrobno obrazložite?
Veste, kako lepo je delati z najmlajšimi, ko vidiš tisto njihovo veselje ob kakšni dobri potezi … A kaj, ko večkrat občutijo pritisk staršev in razmišljajo, kaj jim bodo ti dejali po koncu, namesto da bi se osredotočili na igro. In ta vpliv staršev, pa ne le v tenisu, temveč tudi v drugi športnih panogah, utegne biti res moteč. Lepo je, da verjamejo v otroke, toda stroko naj le prepustijo trenerjem.
Kako sicer ocenjujete vlogo krovne domače zveze Tenis Slovenija, na kateri je prišlo v zadnjih mesecih do številnih kadrovskih sprememb?
Tu moram poudariti, da se na zvezi resnično trudijo. Verjamem, da jim ni v ponos, ker glede na vložek – pomislite, da se je proračun zvišal za štirikrat ali petkrat v zadnjem desetletju – še ni popolnega razcveta, a veseli me, ker so nekatere usmeritve pravilne. Ključno je delati z mladimi igralci in čeprav je tenis, kot sem prej dejal, drag šport, je hitro vidno, kdo res precej obeta in v takšnega igralca kaže vlagati.
Kaj pa slovenski ženski tenis? Kako gledate nanj po senzacionalni uvrstitvi naše reprezentance med najboljše štiri na svetu, novembra 2023, nato pa tudi padcu in enoletnem umiku od tekmovanj Kaje Juvan, ki se je zdaj tako kot kot Veronika Erjavec uvrstila na glavni wimbledonski turnir?
Sleherna vrnitev po takšnem umiku zahteva nek čas za novo privajanje, res pa je, da je pri ženski karavani to vendarle lažje kot pri moški, saj je pri prvi več napak, opaznejši so premiki, bodisi navzgor bodisi navzdol, v razvrstitvi. Glede Kaje je tako, da o njenem talentu nikdar ni bilo dvomov. Ohranjala je rezerve pri telesni pripravljenosti, obenem je šlo za osebno zgodbo, zakaj se je odločila za prekinitev. Žal mi je, da Tamara Zidanšek ni nadaljevala svojih izjemnih uspehov, a prav vsa dekleta iz te reprezentance imajo pred seboj še dolgo prihodnost in lahko spet opozorijo nase. In super je, da sta Kaja in Veronika zdaj med wimbledonsko elito.
Kako pa iz teniškega pokoja gledate na utrip, ki spremlja ta dva izjemno živahna tedna v južnem delu britanske metropole?
To je smetana vseh smetan! Res je drugače kot na drugih prizoriščih po svetu, zaradi trave tudi bolj čisto kot denimo na peščeni podlagi, sploh pa je ta patina zgodovine prav posebna. Tu se je začela teniška zgodba, Wimbledon je poezija tenisa. Tudi ko sem sam igral, sem se počutil drugače kot na drugih turnirjih. Povrh sem tam blizu živel, pa mi je bilo zato še toliko bolj domače. Kar pa zadeva ta prihajajoči turnir, bi kajpak podčrtal Sinnerja, Alcaraza in Đokovića. Res je tudi, da se je marsikaj spremenilo, večje žoge botrujejo počasnejši igri, daljše so izmenjave, vsekakor pa se veselim turnirja.
Pravite, da ste gledalec, toda pred kratkim ste nas presenetili z nastopom na turnirju WTT Ljubljana, od vašega umika, pa so, kot smo omenili, minila že tri leta …
Prav dobro sem se počutil. Nastopil sem z Dmitrijem Kopilevičem, čeprav mi dvojice nikdar niso bile posebej blizu. In tudi ko sem igral nazadnje dve ligaški tekmi za Slovan, sem užival.
Sicer pa spremljate različne panoge, kajne?
Drži. Pozimi rad gledam tekme alpskega smučanja, skokov, biatlona. Ko se začne sezona svetovnega prvenstva v formuli 1, spremljam tudi trening, dirko pa potem sploh posebej pozorno.
Kdo je vaš favorit?
Vedno Ferrari in pač vozniki, ki nastopajo zanj. Nogometne tekme gledam podolgem in počez. Zanima me, kakšen nogomet se igra pri nas, spremljam Olimpijo, Maribor, Bravo, Ilirijo itn. Tudi košarko imam rad, če je kaj povezano s Slovenijo, pa mi je še toliko bližje.