Nekdanja številka 1 slovenskega tenisa Kaja Juvan je po daljši odsotnosti z igrišč padla na 408. mesto svetovne lestvice. Zdaj 23-letna Ljubljančanka je obiskala turnir WTA Zavarovalnica Sava v Tivoliju in povedala, da zelo pogreša zmage, da se bo zagotovo vrnila k tenisu, vendar za zdaj še nima jasno začrtanega scenarija vrnitve.
Juvan, ki je bila na svetovni lestvici že na visokem 58. mestu, je nazadnje na najvišji ravni igrala na odprtem prvenstvu Avstralije, nato pa se je odločila, da se iz osebnih razlogov za nedoločen čas umakne iz profesionalnega tenisa. Čeprav je aprila napovedala, da se bo vrnila najpozneje za odprto prvenstvo ZDA, je v osrčju Ljubljane novinarjem razkrila, da še ni nared za vrnitev.
“Moja želja je, da se vrnem ko bom stoodstotno pripravljena. Delam na tem in treniram. Če ne bi imela želje se vrniti, ne bi tako trdo garala. Moj cilj je gotovo vrnitev in moram ostati potrpežljiva,” je odločno napovedala Ljubljančanka.
“Zdaj sem dobro, počutim se vse boljše in boljše. Morda se v teniškem smislu moj premor zdi dolg, ko pa se malo odmakneš od tenisa, opaziš, da ni. Zares sem bila brez tenisa le nekaj mesecev. Vzela sem si čas za stvari, za katere ga sicer nimam, za prijatelje, družino, želim pa tudi spoznati sebe do te mere, da bom lahko ocenila, kdaj bo napočil trenutek za vrnitev. Da bom pripravljena konstantno tekmovati in potovati in se na visoki ravni vrniti na turnejo,” je povedala Juvan, ki se je pozimi umaknila iz tenisa, kot je dejala, zaradi vse večje tako fizične kot psihične utrujenosti.
Kot je dodala, je pred časom izgubila očeta, prvega podpornika v tenisu. “Zato mi je bilo zelo pomembno, da čas preživljam z družino. Turnirji si sledijo iz tedna v teden in med sezono se drugače ne moreš ustaviti. Pravzaprav niti po koncu sezone ne. Jaz sem bila zelo navezana na očeta in zelo sem povezana z družino. Zdaj poskušam najti ravnotežje. Vse več treniram, vse več se gibam, ostajam ‘fit’, tudi teniško vedno več treniram, tako da vse ob svojem času.”
Pojasnila je, da nikoli ne moreš vnaprej vedeti, kako bodo dogodki, s katerimi se srečuješ prvič v življenju, vplivali nate. “Treba je znati oceniti, kdaj potrebuješ čas zase. Jaz sem svoje mentalno zdravje postavila na prvo mesto. Odločitve o umiku nisem sprejela z danes na jutri, družina me je pri tem podprla. Morda me je malo presenetilo, kako dolgo traja premor. Že lansko sezono sem si vzela krajšo ‘pavzo’, pa ni bilo dovolj. Zato sem si rekla, da kolikor časa bo trajalo, bo. Ostajam potrpežljiva.”
Če si študent vzame leto premora, se mu to ne bo bistveno poznalo, v teniškem smislu pa je leto premora veliko. “Gotovo. A če se pogovarjaš s komerkoli, kjer je govora o mentalnem zdravju ali žalovanju, se nikoli ne govori o mesecih, vedno o letih. Jaz ne želim, da bo to v letih, zato sem vzela tudi zaščiteni ranking, ki ga želim imeti le enkrat v karieri. Rada bi bila prepričana, da sem spet pripravljena nekaj let na polno tekmovati. Želim si motivirano, svežo glavo, ne želim hiteti.”
Juvan je dodala, da nikoli ni razmišljala o tem, da bi končala kariero. “Če mi je bilo še tako težko, nikoli nisem razmišljala o koncu kariere. Bolj me je skrbelo, zakaj nisem več tako uživala v tenisu, prišla je utrujenost. Precej dobro se zavedam, da v teniški karieri ni neomejeno časa, ampak po drugi strani pa, če potrebuješ čas, si ga moraš znati vzeti.”
Ob tem je razkrila, da vseeno brez tenisa ni šlo. “Na žalost ne morem iz svoje kože, tako da je bil tenis ves čas v ozadju, ves čas sem o tem razmišljala. Le nekaj mesecev sem bila brez. K sreči imam okoli sebe dobro ekipo, ljudi, s katerimi se lahko pogovarjam o vseh stvareh tudi s psihološkega vidika. Veliko sem gledala tenis preko televizije, vse grand slame, pa tudi olimpijske igre, vse športe. Zdaj se preizkušam v balinčkih, začela sem igrati golf, saj najbolj pogrešam tekmovanja.”
Zaveda se, da se bo zelo težko vrniti nazaj. Zato želi biti kar najbolje pripravljena. “Zdaj vem, da je vrnitev proces. Z vsakim mesecem, z vsakim korakom, ki ga naredim naprej, me malo bolj povleče nazaj k tenisu, saj je tenis moje življenje. Ne gre z danes na jutri. Počutim se vse boljše, gotovo bo napočil trenutek, ko si bom rekla: ‘OK, zdaj sem pa stoodstotno pripravljena na vse, kar pride s tekmami in turnirji.’ To bo prvi korak. Drugi pa bo gotovo bistveno težji, vrnitev ni enostavna, izgubila sem večino točk, ki sem si jih priborila.”
Nekaj besed je namenila tudi ljubljanskemu turnirju, ki ga z veseljem obišče vsak dan. Vendar ga doživlja povsem drugače kot lani, ko je na njem igrala.
“Po eni strani mi je malo žal, ker je to le moj domači turnir in če bi lahko, bi ga z veseljem podprla in tu igrala. Mislim, da so organizatorji letos naredili napredek, potrudili so se, da so dali tribune, upoštevali so mnenja nas igralk, kako se še lahko izboljšajo, super je v Tivoliju. Upam le, da jim vreme ne bo preveč nagajalo.”