Kaja Juvan prav te dni nastopa v Wimbledonu. (Foto: Matic Klanšek Velej / Sportida)
Prispevek je delo avtorja Siniše Uroševiča (časnik Delo).
Teniška karavana odšteva do bližajoče se nove pomembne etape v dolgi sezoni, najbolj prepoznavnega turnirja na svetu. Wimbledon na jugu Londona predstavlja poseben izziv za vsakogar, tudi za našo 22-letnico Kajo Juvan. Ob vstopu med teniško elito je obetala veliko, nato je močno zdrsnila po lestvici WTA navzdol. Lansko sezono je večinoma izpustila, posvetila se je pomoči družini in hudo obolelemu očetu, za katerega, žal, na koncu ni bilo rešitve. V posebnem pogovoru za naš časnik se je spomnila teh trenutkov kot tudi imenitnih ekipnih predstav proti Romunkam in Kitajkam, menjave trenerja ter želje o vrnitvi med udarno stoterico na svetu.
Kaja, ujeli smo vas v teh treh dneh oddiha v domači Ljubljani. Nato spet sledi hitra selitev v Barcelono, kjer zdaj delate pri trenerju Oscarju Serranu. Kakšno je zdaj sodelovanje z njim in kako z drugimi trenerji, ko njega v vaši bližini?
Približno pol leta sodelujeva z Oscarjem, dogovorila sva se o vsem po naši tekmi pokala Billie Jean King proti Kitajkam v Velenju. Zelo sem zadovoljna z vsem skupaj, marsikaj se je v vsem tem vmesnem času do konca letošnje pomladi zgodilo, zdaj so moje in trenerjeve misli usmerjene k vzponu na teniškem igrišču. Sicer delam še z Nikom Razborškom, on gre tudi z menoj na turnirje v tujino, glede kondicije in moči pa sodelujem z Miranom Kotnikom in slovaškim strokovnjakom Marošem Molnarjem.
Kako pa se počutite v Barceloni, ki je zdaj pravzaprav vaš osrednji bazni tabor za trening?
V tem mestu pogrešam več narave, res pa je, da prav zdaj pri klubu, pri katerem treniram, odpirajo novi teniški center v nacionalnem parku. Direktor kluba je Albert Costa, dejansko je zame, ko sem v Barceloni, imenitno poskrbljeno. Ko pa imam malce prostega časa, pa tako kot zdaj pridem za dan, dva ali tri v Slovenijo, se družim z domačimi in nadiham našega zraka.
Kaja Juvan
Rodila se je 25. novembra 2000, doma je iz Ljubljane, natančneje iz Kosez. Že med otroštvom je kazala naklonjenost teniškemu loparju, Pri 16 se je uvrstila v polfinale mladinskega Wimbledona ter odprtega prvenstva ZDA, zmagala je na znamenitem Orange Bowlu. V absolutni konkurenci je enkrat doslej v Melbournu nastopila v 3. kolu, na wimbledonski travi je to dosegla dvakrat. Med odmevnejšimi skalpi gre omeniti zmagi z Johanno Konta in Belindo Benčič. Na mladinskih OI v Argentini je pred petimi leti osvojila dve zlati kolajni: posamično ter med dvojicami z Igo Šwiatek, danes št. 1 ženskega tenisa. V prostem časa Kaja rada riše in izpopolnjuje svojo španščino, ki jo zdaj, ko ima v Barceloni španskega trenerja Oscarja Serrana, dnevno uporablja.
Kaja Juvan izjemno rada nastopa za slovensko reprezentanco. (Foto: Vid Ponikvar)
Sicer pa ste se po daljši odsotnosti vrnili k tekmovalni karavani, kvalifikacije so vam predstavljale pretirano visoko oviro, da bi se nazadnje uvrstili v glavni turnir Roland-Garrosa, kajne?
Letos je bilo zame drugače igrati kot v preteklosti. Preden sem si vzela oddih, sem se mučila, vleklo me je k počitku. Potem smo začeli delati in ne glede na poraz pred glavnim turnirjem sem odigrala dobro tekmo. Nekaterim dejavnikom v igri, pa ne le teniškim, moram nameniti posebno pozornost. Normalno pa je, da ko doživiš spremembo v življenju, potrebuješ novo motivacijo. Nikakor ne morem reči, da sem ob pogledu na lestvico WTA zadovoljna, toda če pomislim, koliko turnirjev sem lani izpustila, se zavedam, da bi bilo lahko še slabše. Letošnje leto bom namenila pozornost sistemu dela, ki bi ga nato uveljavljala tudi v prihodnosti. Tako po mentalni plati kot tudi telesni in teniški.
Sicer pa je bilo to obdobje od septembra do konca lanskega leta za vas posebno zaradi očetove bolezni.
Pri teh diagnozah je pogosto tako, da na koncu ne bo tako, kot si želiš. Ne nazadnje je bil prav moj oče zdravnik in je zato seveda dobro vedel, za kaj gre. Julija smo izvedeli za diagnozo, seveda smo takrat lahko le ugibali, kako bo nanj delovala kemoterapija. Po moji vrnitvi v Slovenijo se je stanje poslabšalo. Ko izveš, da ne bo dobro, sploh jaz, ki nisem imela prej niti ene slabe izkušnje, te življenjsko zbudi. Predvsem je bilo težko, ker se slabša zdravje pri nekomu, ki ti toliko pomeni.
Vaš oče je bil športnik, pogosto vas je spremljal s tribun, nazadnje novembra v Velenju na tisti nepozabni predstavi Slovenije s favorizirano Kitajsko, kajne?
Soočiš se se s trenutki nemoči, ko ne moreš več pomagati, po drugi strani pa ne bi zamenjala teh trenutkov, ko sem še bila z njim. Zelo sem vesela, da me je lahko gledal na reprezentančni tekmi, novembra v Velenju. To je bilo tisto obdobje, ko je bil še zraven. Nato pa nastopi smrt: najin odnos je bil zelo močan, zato je še posebej težko privaditi na novo situacijo, spremeni se ti svet, učiš se sprejemati nove okoliščine. Težko razumeš, da pride do tega. Po eni plati je to naravna stvar, ki vsakogar doleti, po drugi ti pa zaradi tega ni nič lažje. Odkar se je to vse začelo, sem se trudila, da svoje naloge v športu opravljam, ne moreš pa mimo strahov, ki jih prej nisi poznal. Oči je bil vedno velik del mojega tenisa in še vedno je.
Skupaj s Tamaro Zidanšek sta proti Romuniji spisali zgodovinsko zmago. (Foto: Vid Ponikvar)
O čem ste takrat razmišljali, kako je bilo, ko ste spet vrnili k vrhunskem športu?
Meni je v tistih trenutkih tudi pomembno, da preživim čas z bratom, ki sicer študira na Nizozemskem. Takrat je prišel domov, vso jesen smo bili skupaj. Bilo je težko obdobje, a obenem tudi lepo, ko občutiš to družinsko pripadnost. Sleherna punca na turneji WTA se lahko sooči s takšnimi in drugačnimi težavami, toda takrat, ko nekoga izgubiš, ti res ni lahko. Ostajaš v tekmovalni karavani in igraš proti dekletom, ki so takrat bolj v mislih pri tenisu kot ti.
«V Barceloni, kjer imam trenerja, je zame imenitno poskrbljeno. Ko pa imam malce prostega časa, pa tako kot zdaj pridem za dan, dva ali tri v Slovenijo, se družim z domačimi in nadiham našega zraka.«
Zdi se pa, da sta na najvišji ravni zdaj vaša prijateljica Iga Šwiatek in Novak Đoković – kako se zdaj ozirate na razplet drugega letošnjega turnirja za grand slam v Parizu?
Kot vedno gledam na Igo kot mojo prijateljico. Videli sva se tudi, preden sem odšla iz Pariza, in ko si je ona utirala pot k novi lovoriki, sem bila jaz že na drugem turnirju v Španiji. Tam sem se poskusila malo umakniti od družbenih omrežij, saj sem se želela kar najbolj zbrati za svoje naloge na teniškem igrišču. Sem pa bila seveda vesela za njo kot prijateljica. Đoković pa je v svojem svetu, njegove teniške zgodbe so že prav neverjetne.
Še s kom v teniški karavani ohranjate tako dobre odnose kot z Igo?
Prav veliko časa za druženje ni, v zadnjem času sem še največ skupaj z dekletoma, s katerima treniram v Španiji, Camilo Osorio in Marino Bassols. Seveda ne smem pozabiti rojakinj, s Tamaro Zidanšek se vedno, ko sva skupaj, druživa. Sploh je pa prav poseben ta naš ekipni prijateljski duh, ko igramo v pokalu fed oz. pokalu Billie Jean King, kot mu sedaj uradno pravijo. Če se le ozreva k zadnjim koprskim dnevom proti Romunkam, se prav spomnim tega izjemnega boja in tistega veselja, ko sva s Tamaro igrali tako vzneseno med dvojicami. Vedela sem, da se po zaostanku z 0:2 naša ekipa ne bo vdala, ponosna sem bila na dekleta in spremljevalni štab. Seveda pa je bilo še posebej lepo, ker se je ta naša reprezentanca uvrstila na finalni turnir.
In ta vas čaka novembra v Sevilli, za začetek v skupini s Kazahstanom ter z Avstralijo. Pri slednji je vodilna igralka Ajla Tomljanović že nekaj časa poškodovana, pri kazahstanski selekciji pa je seveda odlična Jelena Ribakina, lani zmagovalka Wimbledona, ni pa nujno, da bo po vseh številnih turnirjih v Španiji ob koncu sezone nastopila …
Definitivno tu ne gre za ugoden žreb, toda dejansko ne veš, kdo bo ob koncu sezone zares igral. Če sem se kaj naučila pri teh ekipnih tekmah, je to, da ni nepremagljivih ovir. Že Kitajke so bile proti nam favoritinje, Romunke so vodile že z 2:0 v zmagah, pa smo obakrat zmagale. In zakaj ne bi še tu presenetili? Ne čutim pritiska, veliko smo že dosegli. Želim si le, da v tem novembrskem tednu uživamo na teniškem igrišču ter se kot ekipa spet super povežemo.
58. mesto je bilo najvišje na lestvici WTA, na katerem je bila doslej, in sicer junija lani, Kaja Juvan
Pa še vam ustreza, da boste igrali v Španiji, kjer se zdaj z osebnim trenerjem počutite kot doma.
O tem pa ni dvoma. Težko bi si izbrala boljše prizorišče v tujini.
Kaja Juvan pozitivno gleda na nadaljevanje sezone. (Foto: Sportida)
Kako vam gre španščina? Kot vem, ste se jo za svoje veselje učili, preden ste spoznali trenerja Serrana.
Dobro mi gre. Razumem večinoma že vse, tudi pogovorno mi gre dobro, predvsem v teniškem besednem zakladu. Si pa želim, da bi se jo naučila še bolje in jo brez kakršnihkoli težav uporabljala. Ni razloga, da bi bilo drugače.
Še vedno za učenje in preverjanje znanja jezika uporabljate priljubljeno aplikacijo duolingo?
Še vedno. Tu je imel moj oči rekord. On se je preizkušal v španščini, francoščini, tudi nemščini. Jaz se kakšnih rekordov ne bom lotevala, se mi pa to zdi prav idealno za preverjanje znanja, ki ga potrebujem tudi med študijem v španskem jeziku.
Kako je v študijski klopi?
Jeseni sem si vzela nekaj mesecev premora, se nato pomladi spet resneje lotila študija. Zdaj je sicer napočil tisti umirjeni del študija, nameravam pa ujeti ritem in jeseni nadaljevati uspešno. Opravim en predmet na semester, če bi to prevedli na slovenske razmere, na univerzi v Indiani imam zdaj za seboj leto in pol opravljenega študija oz. tri semestre. Zbiraš pa t. i. kreditne ure, te so odvisne od težavnosti predmeta. Teh je skupaj 120, jaz sem zdaj približno na tretjini. Moja glavna smer je psihologija, vzporedna pa španski jezik. Uživam v učenju, všeč mi je to.
Tisto malo prostega časa, kolikor ga pač mate – kako ga izkoristite?
V zadnjem času sem pogosteje v naravi, bila sem nekaj dni v Kranjski Gori, tudi na Lošinju. Narava me sprošča. Sicer pa včasih malo več rišem, spremljam kakšne serije, tudi več knjig preberem kot nekoč. Počasi se vračam k svojim konjičkom, za kar mi je v zadnjem obdobju zmanjkovalo časa.
Spremljate številne podvige slovenskega športa?
Res moram priznati, da v zadnjem času nisem bila veliko pri telefonu, zato kaj zgrešim, zvem pa pozneje in se veselim. Spremljam kolesarstvo, zdi se mi kar neverjetno, kako naši asi krojijo vrh. Dviguje se naša nogometna reprezentanca, pogledala sem si tekmo z Dansko, vesela sem bila Tamarine uvrstitve na glavni turnir v Parizu. Sploh sem navdušena, kako smo Slovenci uspešni v različnih športnih panogah.
Pred vrati pa je Wimbledon, kakšni so spomini nanj, kako razmišljate o tem kultnem turnirju?
Uživam igrati na travnati podlagi. Sicer smo se letos odločili. da več čas namenimo treningu na pesku, ker si nato v poletju sledi veliko turnirjev na tej podlagi. Predvsem nameravam cel julij igrati. Seveda pa si vedno želim igrati tudi v Wimbledonu, želim se kvalificirati in verjamem, da mi to lahko uspe. Obenem se zavedam, kakšno je moje izhodišče. Tekmujem pa rada, zato mi nobeno tekmovanje ne predstavlja bremena.