Marko Kovačevič v komentarju Đokovićeva izjema piše o tenisaču Novaku Đokoviću, ki mu je avstralski zvezni sodnik dovolil vstop v državo, ki sicer čez mejo spusti le cepljene potnike. Meni, da je Đokovićev primer veliko več kot birokratsko pričkanje o (ne)pravilno izpolnjenih obrazcih. Svet se je namreč ob tej aferi (spet) razdelil.
“Eni so v njem videli mučenika, borca za svobodo, žrtev nepravičnih covid protokolov, drugi so poudarjali, da morajo pravila veljati za vse enako, opozarjali, da je boj proti pandemiji pomembnejši od privilegijev posameznika – tudi če gre za najboljšega tenisača na svetu. (…) Mejne oblasti so, kot je ugotovil zvezni sodnik Anthony Kelly, pri obravnavi tenisača šle predaleč. Z bolj premišljenim pristopom bi mu najbrž bolj upravičeno razveljavili vizum. Đoković, ki je z vsemi štirimi vlekel k sebi pravico, da v javnosti ne razkrije svoje zdravstvene kartoteke in cepilnega statusa, je kar sam močno načel kredibilnost svojega potrdila. Dan zatem, ko je bil pozitiven na covid testu, kar naj bi mu brez cepljenja omogočilo udeležbo na turnirju, je delil pokale mladim tenisačem. Če že ni kaznivo, je tako početje v koronadobi vsaj skrajno neodgovorno. Včeraj so ga le izpustili. Anticepilci in zanikovalci virusa so v Srbu našli svojega malika, pritrdili čustvenim izlivom Novakovega očeta, da je njegov sin Spartak, osvoboditelj, malodane odrešenik. Pa je Đoković, navkljub športnemu velemojstrstvu in humanitarni dejavnosti, daleč od tega.”